Trženje je kompleksen pojav. S svojim delovanjem je trženje močno vpeto v družbo, v kateri deluje, po drugi strani pa trženje tudi sooblikuje okolje, v katerem živimo. Enostavnega recepta za uspešno trženje najbrž ni. Če pa ga kdo ve, najbrž dela v trženju in vam ga gotovo ne bo želel izdati.
Če se že ne moremo dokopati do recepta za uspešno trženje, se lahko ognemo eni zmed večjih, če ne celo največji, napaki na tem področju. To je omejevanje s pravili. Vsak tržnik je namreč v teku svojega izobraževanja in nato v praksi spoznal veliko različnih modelov, teorij in pravil, ki so se v preteklosti izkazali za uspešne. Seveda vselej obstaja velika skušnjava, da bi takšne modele preprosto prenesli na konkreten primer, stisnili pesti in upali, da bo zadeva delovala tudi v tem primeru. Žal se v veliki večini primerov (so pa seveda izjeme, kakor vselej) to ne zgodi. Najprej je napaka že v začetni predpostavki, da sta si dve podjetji tako podobni, da bi lahko nanju aplicirali podobne modele – ni dveh podjetij, ki bi si bili po delovanju in načinih tako podobni, da bi lahko za trženje uporabili enake pristope.
Zato je najpomembnejša napaka, ki se ji lahko ognemo v trženju ta, da se ne držimo pravil, teorij in metod kakor pijanec plota. Trženje je dinamičen proces, z vselej spreminjajočimi se poudarki. Iz modelov in teorij se lahko naučimo zgolj o principih trženja, ne moremo pa preteklih uspehov aplicirati na nove zgodbe. Pravil v igri trženja ni, tržnik je pustolovec, ki se podaja na morje neznanega.